Hipohondrija je stanje, kjer oseba doživlja telesne znake življenju zelo nevarnih bolezni, čeprav z njim fiziološko ni nič narobe. Načeloma se pojavi med 20. in 30. letom starosti. Hipohonder verjame, da ima raka, srčni napad, tumor, ipd., čeprav v resnici temu ni tako. Značilnost je torej ta, da ga spremljajo fizične bolečine, ki dejansko ne obstajajo oziroma so povzročene s čustvi in mišljenjem.
Vprašanje pa je, kdaj je potrebno o problemu poglobljeno razmisliti in kje najti pomoč? Življenje lahko postane zelo obremenjujoče v primeru, da se venomer človek počuti bolan, v bolečinah in trpljenju. To stanje seveda ne sme trajati predolgo. V primeru, da se to zgodi enkrat in imamo izvide zdravnikov specialistov, da je z zdravjem vse v redu, potem še ni razloga za preplah. Če pa se to nadaljuje in zdravnikom ne verjamemo več ali pa se bolečina parkrat že razvije drugam brez kakšnih fizioloških znamenj, potem pa je treba poiskati pomoč.
Načeloma se hipohondrija zdravi pod okriljem kliničnega psihologa oziroma psihoterapevta. Hipohonder se mora začeti zavedati, da so bolečine namišljene oziroma da se telesni znaki pojavijo zaradi mišljenja in čustvovanja o njih. Če se z psihoterapijo čustva začnejo obvladovati in da je mišljenje pravilno oziroma zdravo, potem se lahko to stanje popolnoma izboljša in hipohondrija mine. Če se tega pravilno ne reši oziroma traja že dalj časa, ima lahko to negativne posledice na več vidikih življenja. Tako se lahko poslabša delovna uspešnost, druženje z drugimi postane vedno bolj mučno in stresno, največja uteha pa je obisk zdravnika, kjer pa pri nobenem hipohonder ni zadovoljen. Počutijo se, kot da jim nihče ne zna pomagati oziroma njihova terapija ne deluje kot bi morala. Če se takšno razmišljanje opazi, se mora takoj prenehati in obiskati osebnega zdravnika, še bolje pa kar psihologa ali psihoterapevta.
Če povzamemo je biti hipohonder resnično težko duševno in fizično stanje. Nikakor si ne smemo dovoliti, da bi nas misli in čustva privedla do kakšnih resnejših težav.